Polona Jančar, univ. dipl. psih., integrativna psihoterapevtka v edukaciji

KDO SEM JAZ? OSEBNOST

Predviden čas branja: 4 min

Osebnost in jaz

V psihologiji osebnost najpogosteje definiramo kot celoto vseh naših duševnih procesov (mišljenja, čustvovanja, motivacije itd.), tipičnih vzorcev vedenja in telesnih značilnosti, ki je edinstvena in relativno trajna. To pomeni, da nihče nima enake osebnosti, kot jo imamo mi in, da se naša osebnost (ko se enkrat izoblikuje) ne bo več drastično spremenila, čeprav se bodo spremenili nekateri njeni deli. Seveda nam je jasno, da nismo enaki, kot smo bili pred desetimi ali dvajsetimi leti. Imamo nove izkušnje, nove navade, drugačen način razmišljanja in čustvovanja, drugačne telesne sposobnosti. Pa še vedno smo to mi. Občutek jaza ali zavedanje samega sebe pa se ne spremeni. Še vedno se dojemamo kot isto osebo, z istim imenom (in mogoče ne priimkom) kot smo to bili že od nekdaj. To pa je precej zanimivo, ali ne? Kljub temu, da se lahko tekom svojega življenja precej spremenimo, se naš občutek sebe – naš jaz – ne spremeni. Na tem mestu psihologija izgubi svojo razlagalno moč. Razen s tem, da smo ljudje sposobni samozavedanja, ne moremo razložiti, kako to, da ljudje sebe doživljamo ločeno od svoje osebnosti. Zdi se nam, da obstaja jaz, ki ima neke lastnosti in neko telo, čeprav vemo, da smo te lastnosti in telo mi ter, da vsaj čisto laično, brez teh lastnosti in telesa ne bi obstajali. Torej tudi jaza ne bi bilo. Na tem mestu več teorij poskuša razložiti ta pojav, nekatere bolj ali manj metafizične. Kakor koli si to že razložimo, dejstvo je, da se zavedamo sami sebe in svojih lastnosti, zato jih lahko tudi spreminjamo. Vsaj delno.

Oblikovanje osebnosti

Osebnost se oblikuje skozi življenje v skupnosti. V majhnem delu jo prinesemo s sabo že ob rojstvu, v obliki temperamenta, ki določa predvsem hitrost naših reakcij. Ali bomo bolj vzkipljivi ali bolj podobni lenivcu, je torej odvisno od našega temperamenta, ki ga določajo geni. Zato je logično, da nekatere narode označujemo za bolj »temperamentne« od drugih, s čimer predvsem mislimo, da so ti bolj živahni. 

Ostale osebnostne lastnosti, samopodoba, vzorci čustvovanja, značaj, način mišljenja in še in še, pa se oblikujejo v interakciji z drugimi ljudmi. Pomembno je, kakšne izkušnje imamo z njimi že od samega rojstva dalje. Temeljni občutek zaupanja in stabilnosti v svetu nam da prav interakcija z ljudmi v prvem letu življenja (o tem več v tem članku). Skozi interakcijo z drugimi in njihove direktne in indirektne informacije se počasi oblikuje naša osebnost in tudi naš lasten pogled nase. Recimo, če velikokrat od drugih slišimo, kako lepi smo, se bo ta informacija ponotranjila in sami sebe bomo videli kot lepe. Enako, če slišimo, da smo nerodni, naporni, preveč čustveni, neumni ipd. Eden izmed mojih učiteljev, Hilarion Petzold, je nekoč dejal, da nas »naseljujejo« vsi ljudje, s katerimi smo bili kdaj v tesnejšem stiku. Njihova sporočila, izkušnje z njimi, ponotranjimo in sprejmemo kot del sebe. Če smo npr. v svojem otroštvu ugotovili, da so naši starši najbolj zadovoljni, če jim v vsem ustrežemo in nikdar ne rečemo ne ali jim nasprotujemo, je mogoče, da ta vedenjski vzorec uporabljamo tudi v odraslosti. S težavo kaj odklonimo, ali pa se upremo nečemu, kar smatramo za škodljivo ali nesmiselno. Težko rečemo »ne« še enemu projektu, ki nam ga naloži šef, čeprav vemo, da smo na robu izgorelosti. Zato, ker se je kot del naše osebnosti avtomatiziral vedenjski vzorec, ki nam je pomagal preživeti v otroštvu. 

Vedenjske vzorce, samopodobo in osebnostne lastnosti, ki so nam nekoč pomagala preživeti, zdaj pa nas ovirajo, je mogoče spremeniti, kar pa od nas zahteva precej predanosti in truda. Psihoterapija lahko pri tem močno pomaga in olajša ter pospeši proces spremembe, saj psihoterapevt predstavlja še enega človeka, s katerim vstopamo v interakcijo in pridobivamo drugačne izkušnje kot smo jih do sedaj. Tudi on postane eden izmed ljudi, ki jih bomo ponotranjili.

Zaključek

Zdaj torej vemo, da se večina naše osebnosti oblikuje v letih našega odraščanja, pa tudi še kasneje, ko vstopamo v nove izkušnje in interakcije z novimi ljudmi. Tega ne more nadomestiti nobena tehnologija. Povratne informacije drugih ljudi ponotranjimo in to zgradi našo samopodobo in »jaz«, ki je sposoben pogledati nase »od zunaj«. Ta sposobnost je hkrati način, kako lahko začnemo spreminjati destruktivne vedenjske vzorce, ki smo jih v preteklosti oblikovali, da bi se zaščitili. 

Vaja

Zato na tem mestu pomislite na tak destruktivni vzorec. Mogoče se vam zdi, da ste povsod nezaželeni, se zdite sami sebi grdi, imate občutek, da nikoli niste dovolj dobri, menite, da ste sami odgovorni za vse, kar počnejo vaši bližnji ipd. Pomislite, kdaj ste ta vzorec zgradili. Kdaj v preteklosti je bil ta vzorec koristen, pred čim vas je ščitil? Lahko, da ste ga samo prevzeli od svojih staršev in niste imeli neposredne izkušnje. Karkoli je bilo – zaprite oči in si to čim bolj živo predstavljajte. Predstavljajte si ta vzorec – kaj vam govori, dajte to v en oblaček, dajte mu podobo. Potem pa se mu lepo zahvalite za vse, kar je storil za vas. In mu povejte, da ga ne potrebujete več. Povejte mu, da boste namesto njega zdaj verjeli v to _____________. 

Če vam taka vizualizacija »na suho« dela težave, priporočamo, da si za pomoč ogledate meditacije in vaje čuječnosti na to temo tukaj.

Za bolj poglobljeno delo na sebi in pomoč pri tem, pa ne odlašajte in kontaktirajte naše terapevtke tukaj.

Bodite živi. Vaš Ponos.si