Sreča in biti srečen postaja eden izmed glavnih ciljev v življenju modernega človeka. Pa vendar je na vprašanje, kaj sreča sploh je, precej težko enostavno odgovoriti.
Fokus psihološkega raziskovanja se v zadnjih desetletjih premika od raziskovanja bolezni in bolezenskih simptomov k raziskovanju psiholoških pojavov, ki bi bolezni lahko v prvi vrsti preprečili. To smer imenujemo pozitivna psihologija in njen namen je med drugim tudi ugotoviti, kaj je sreča in kaj prispeva k občutku večje ali manjše sreče v življenju.
Sreča ni enako kot zadovoljstvo z življenjem
Kot pripoveduje Daniel Kahneman v svojem TED govoru, ki ga je imel leta 2010, srečo pojmujemo čisto preveč preprosto. Pravi tudi, da bomo morali samo besedo »sreča« zamenjati z bolj specifično besedo, saj besedo »sreča« uporabljamo preveč široko. Biti srečen ni enako kot biti zadovoljen s svojim življenjem. Gre za zelo različna koncepta, ki ju je potrebno tudi ločeno raziskovati.
SSKJ srečo definira kot razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja, po filozofski definiciji pa naj bi bila sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Že tukaj vidimo, da gre za nasprotujoči si definiciji, saj odsotnost želje ne more biti trajna. Želje se pojavijo kot predstava o zadovoljitvi potreb, potrebe pa trajno ne morejo biti zadovoljene, saj preko občutenja potreb zagotavljamo telesno in duševno preživetje.
Svojo srečo ocenjujemo na podlagi izkušenj in spominov
Kahneman govori o dveh selfih – selfu, ki doživlja in selfu, ki se spominja. Tako je biti srečen v nekem trenutku drugače kot biti srečen, ko pomislimo na svoje življenje. Za primer vzemimo nekoga, ki posluša čudovito simfonijo in v njej neznansko uživa. Izgubljen je v času in prostoru. Vse, kar obstaja, je sreča v tem trenutku. Njegov self, ki doživlja, je srečen. Na koncu simfonije pa se oglasi kričeč ton, ki ga spravi v slabo voljo. Njegov spomin na izkušnjo je pokvarjen. Pravi, da je ta zvok na koncu pokvaril celotno izkušnjo. Vendar to ni res. Izkušnja je bila čudovita, spomin nanjo pa je zaradi zvoka na koncu pokvarjen. Torej self, ki se spominja, izkušnjo oceni kot grozno. Kako se stvari končajo, določa, kako se jih bomo spominjali.
Raziskave so pokazale, da pacienti svojo izkušnjo z bolečim medicinskim postopkom ocenjujejo po tem, kako se je končal. Pacienti, ki so imeli krajši, a skozi celoten postopek boleč poseg, izkušnjo ocenjujejo kot bolj neprijetno kot tisti, ki so sicer občutili enako bolečino in imeli daljši poseg, ki pa na koncu ni bil tako boleč kot pred tem. Torej je self, ki doživlja pri drugi skupini pacientov trpel bolj, self, ki se spominja, pa ocenil celotno izkušnjo kot bolj pozitivno.
Self, ki se spominja, sprejema odločitve
Na naše odločitve vpliva to, kako se izkušenj spominjamo in ne to, kakšne so bile izkušnje v resnici. Tako se bodo pacienti iz druge skupine prej odločili postopek ponoviti kot pacienti iz prve skupine. Prav tako bo zdravnik, ki je bil prisoten pri drugi skupini, zaznan kot boljši kot zdravnik prve skupine in ga bodo pacienti večkrat izbrali.
Kaj se torej zgodi s samo izkušnjo? V večji meri je pozabljena. V enem mesecu doživimo več kot 600.000 trenutkov, ki jih preprosto pozabimo, saj je trenutni spomin dolg le približno tri sekunde. To sicer zveni grozno, po drugi strani pa niti ne, saj se moramo zavedati, da vsi ti trenutki niso ravno prijetni in veseli.
Ali to pomeni, da izkušnja sama po sebi ni pomembna? Seveda ne. Vprašanje je le, po katerem kriteriju merimo svojo srečo in, da se zavedamo, da obstajata vsaj dva – torej izkušnja in spomin nanjo. S tem lahko tudi razlikujemo eno in drugo in smo srečni tako v življenju kot, ko pomislimo na svoje življenje. Pri tem lahko naredite majhen miselni eksperiment.
Pomislite na to, kako se odločate, kam iti na počitnice. Odločitev sprejme self, ki se spominja, saj se odloča na podlagi tega, kje pričakuje lepše spomine. Če bi vedeli, da bodo po koncu počitnic, ki ste jih izbrali, vse fotografije izbrisane in vaš spomin prav tako – bi še vedno izbrali iste počitnice? Če je odgovor ne, potem sta vaša self, ki doživlja in self, ki se spominja v konfliktu in odločiti se morate, kako ju uravnovesiti. Po mojem mnenju je izkušnja pomembna prav tako kot spomin nanjo. Iz izkušnje pridemo z nekim notranjim občutkom miru in izpolnjenosti, ki ga je težko opisati. Spomini o izkušnji pa so tisti, ki jih pripovedujemo drugim in sebi.
Torej, če želimo biti srečni, moramo biti pozorni na self, ki doživlja posamezne trenutke in self, ki se spominja. Ko bosta v ravnovesju, bomo občutili resnično srečo.
Na izkušnjo, ki jo trenutno doživljamo, je pogosto težko biti pozoren, saj smo okupirani z mislimi o prihodnosti ali mislimi o drugih področjih našega življenja. Da ne boste zamudili srečnih trenutkov, vam priporočamo trening čuječnosti, ki ga boste prav kmalu našli na našem portalu.
