Polona Jančar, univ. dipl. psih., specializantka integrativne psihoterapije

IZGORELOST

Predviden čas branja: 3 min

Izgorelost je stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in ne more se koncentrirati. Miselni tok se trga, postane pozabljiv, anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben opravljati vsakodnevnih opravil, kaj šele delati.

Izgorelost človeka spodbudi, da zopet najde stik s seboj, naredi nekaj zase in izstopi iz začaranega kroga nenehnega pehanja za rezultati ter zlorabljanja sebe in svoje energije. A za tako okrevanje je potrebno kar nekaj časa, vsaj dve leti ali celo več.

Koga doleti izgorelost

Delovne okoliščine, konflikti, veliko odgovornosti… so zunanje okoliščine, ki lahko povzročijo veliko stresa. Vendar do izgorelosti pride takrat, ko oseba ignorira opozorilne znake preobremenjenosti, se ne zna sprostiti in razbremeniti.

Pandemija produktivnosti kot najpomembnejše vrednote je lahko usodna za razvoj izgorelosti.

Tako lahko vidimo povezanost vsega… Na podlagi prevladujočih vrednot vrednotimo sebe pozitivno, ko smo produktivni in doživljamo krivdo, če »samo« uživamo in lenarimo. Tako se razvije samopodoba delovnega, pridnega in uspešnega človeka in to samopodobo je treba vsakodnevno vzdrževati.

Članke o vrednotah in samopodobi lahko najdete tukaj.

Potek izgorevanja

Izgorevanje do izgorelosti oz. adrenalnega zloma lahko traja zelo dolgo, tudi več desetletij. Proces poteka v več stopnjah.

1. Med prvo stopnjo izgorevanja (IZČRPANOST) se kandidat za izgorelost sicer počuti izčrpan, vendar v nasprotju z osebo brez notranjih prisil ta občutek potlači. Ker zaradi vse večje utrujenosti njegova učinkovitost usiha, jo poskuša nadomestiti s pretiranim delom. Deloholizem se izmenjuje z duševno in telesno preutrujenostjo ter s čedalje večjo zaskrbljenostjo in tesnobnostjo, ki se lahko kažejo tudi v obliki težav s koncentracijo, motenj spanja …
2. Pri drugi stopnji (UJETOST) narašča tesnobnost, pogosto pride do paničnih napadov. Ker prisilni deloholizem ne dovoli umika iz situacije, se oseba počuti ujeta. Manjša učinkovitost pomeni manj pohval – posledično je deloholik čedalje bolj razočaran tudi nad sabo. Počuti se razvrednoten, zaradi česar postaja depresiven, mučijo ga glavoboli, bolečine v želodcu … Ker se vrednoti in tudi definira predvsem na osnovi svojega dela, se ob izgubljanju delovnih sposobnosti počuti, kot da izgublja samega sebe. Da bi te občutke omilil, si vse bolj prizadeva za nove dosežke in pohvale.
3. Izčrpavanje naposled pripelje do tega, da človeku zmanjka energije, čemur sledi psihofizični zlom, ki mu pravimo izgorelost. Za tretjo stopnjo (SINDROM ADRENALNE IZGORELOSTI) je značilna skorajda popolna izguba psihofizične energije. Hudo razočaranje nad sabo in drugimi lahko sproži močno depresivno epizodo. Strah pred razvrednotenjem ter izgubo sebe ali naklonjenosti okolice dodatno stopnjuje tesnobnost. Zlom lahko prinese tudi telesne bolezni, kot sta infarkt in možganska kap.

Okrevanje – pot k spremembi

Okrevanje po izgorelosti traja večinoma dolgo – s pomočjo terapij ali po potrebi in presoji terapevta tudi zdravil – tudi nekaj let. A to dolgo obdobje je potrebno, da oseba spozna nove poti v življenju, si zastavi nov način življenja in se ga privadi. Pravzaprav je dobro, da je narava pri tem stroga in da so simptomi močni in trajajoči, kajti le to nas prisili v konkretne spremembe.

Okrevanje je počasnejše, če se upiramo spremembam in jih vidimo le kot začasno rešitev. Spremembe morajo biti trajne – nov življenjski slog prinese več zadovoljstva in notranjega miru.

Kako lahko preprečimo izgorevanje?

Vzgoja

Normalno je, da smo včasih na otroke jezni ali damo kritiko na njihovo delo, vendar naj bo jeza in kritika usmerjena na njihova dejanja, ne na njih kot osebo. Vedeti morajo, da naša ljubezen ni pogojena z njihovo »pridnostjo«, dobrimi ocenami in dosežki na tekmovanjih. Čutiti morajo, da jih imamo radi v njihovem bistvu, tako kot smo mi čutili, ko so se rodili.  

Spodbujamo jih, da poslušajo svoje potrebe, da si vzamejo čas za stvari, ki jih imajo radi in seveda, da opravijo svoje obveznosti po svojih najboljših močeh, nikakor pa ne popolno. Naša dejanja in to, kako ravnamo sami s sabo pa so pri tem lahko močan zgled.

Sami pri sebi

Če pri sebi prepoznamo znake izgorevanja, je dobro, da poiščemo pomoč – bodisi v obliki psihološkega svetovanja, terapij v obliki delavnic za osebni razvoj ali drugačno. Pomoč naj bo naravnana v smeri ozaveščanja notranjih prepričanj o sebi in svetu, spodbujanja stika s seboj, svojimi potrebami in iskanju bolj kakovostnega življenja.

Na delovnem mestu

Delovno mesto lahko močno spodbudi izgorevanje, če ne zadovoljuje temeljnih potreb zaposlenih. Poleg ustreznega plačila je pri delu zelo pomembno tudi priznavanje dobro opravljenega dela, varnost delovnega mesta, stabilnih pogojev dela in nadzora nad okoliščinami dela, jasno opredeljene delovne naloge ter dobri odnosi na delovnem mestu. Če tega ni, so ljudje toliko bolj podvrženi izgorevanju. In izgoreli bodo tisti, ki se v takih okoliščinah najbolj trudijo, si prizadevajo in najdlje vztrajajo.

Če na delovnem mestu opazimo sodelavca, ki vztraja pri delu, dela nadure, tudi ob koncu tedna, in to navkljub utrujenosti, si ne uspe vzeti dopusta ali celo dopust preživlja delovno, je prav, da ga na njegovo »delavnost« opozorimo. Predlagajte mu, naj si poišče pomoč. Morda vam bo prisluhnil.

Bodite živi. Vaš Ponos.si

Viri:

https://www.nasa-lekarna.si/clanki/clanek/izgorelost-ko-se-telo-upre-zlorabljanju-samega-sebe/

https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/izgorelost/kratko-o-izgorelosti