Polona Jančar, univ. dipl. psih., integrativna psihoterapevtka v edukaciji

Ali to potrebujem ali hočem?

Razlika med potrebami in željami je velika. Potrebe se pojavijo, ko je naš organizem ali naša duševnost v neravnovesju. Želje pa so predstave, kako bi neko potrebo lahko zadovoljili. Včasih je ta predstava pravilna, pogosto pa ne.

Predviden čas branja: 3 min

Razlika med potrebami in željami je velika. Včasih se nam zdi, da neko stvar nujno potrebujemo, v resnici si je pa samo želimo – menimo, da bo samo ta stvar zadovoljila neko našo potrebo, ki je pogosto niti ne prepoznamo, ker ne znamo brati signalov, ki nam sporočajo, katero potrebo trenutno imamo. Stvari, ki lahko zadovoljijo eno potrebo je veliko in nikoli ni samo ena sama. Če ponazorimo na preprostem primeru – slabo smo spali in smo čez dan utrujeni. V službi sanjarimo o tisti tortici iz pekarne in zdi se nam, da bi se po njej počutili bolje. Potreba, ki jo v resnici čutimo, je potreba po spanju. Tortica pa je želja, s katero napačno mislimo, da bomo to potrebo zadovoljili.

Kaj so potrebe in zakaj se pojavijo?

Potrebe so stanje neravnovesja v organizmu ali v naši duševnosti zaradi pomanjkanja ali presežka snovi v telesu ali informacij v duševnosti. Namen potreb je torej povrniti ravnovesje, ki je bilo zaradi nekega razloga porušeno. Stanje ravnovesja je izredno kratkotrajno, naše preživetje in razvoj sta odvisna od stalnega iskanja ravnovesja. Glavne skupine potreb po Maslowu so: fiziološke potrebe (po hrani, vodi, izločanju, spanju, počitku, gibanju, kisiku, stalni telesni temperaturi, izogibanju bolečini, spolnosti in po potomcih) – te zagotavljajo naše telesno preživetje, potrebe po varnosti, ljubezni in pripadnosti, spoštovanju, kognitivne potrebe (po novih informacijah in znanju), estetske potrebe (lepota, skladnost, red) in potrebe po samoaktualizaciji (uresničevanju lastnih potencialov, talentov, osebnostna rast) – te zagotavljajo naše fizično preživetje. Maslow je te potrebe v takem vrstnem redu tudi postavil v hierarhijo, kar pomeni, da bomo od vseh najprej zadovoljevali fiziološke potrebe, in nato ostale po vrsti. Dokler nižje potrebe niso zadovoljene, ne bomo niti čutili in zato tudi ne zadovoljevali višjih. Seveda lahko najdemo tudi izjeme, ki to pravilo prekršijo (recimo se učimo dolgo v noč in ne spimo), ko pa pridemo do ekstremnih situacij to pravilo drži (enkrat bomo morali spati, četudi se še nismo vsega naučili).

Kako prepoznamo, katero potrebo imamo

Naslov morda izgleda nenavaden na prvi pogled, vendar verjetno ste že slišali, da ljudje zamenjujejo lakoto in žejo? Torej v resnici so žejni, imajo potrebo po vodi, vendar občutek, ki ga čutijo, zamenjajo za lakoto in jedo namesto, da bi pili.

Na potrebe nas opozarjajo signali – za fiziološke potrebe so to telesni občutki, kot so lakota, žeja, spolna vzburjenost, zaspanost, fizična utrujenost, občutek polnega mehurja… Na nezadovoljene psihološke potrebe pa nas opozarjajo čustva. Torej, če smo slabo čustveno pismeni, lahko neprepoznavanje ali napačno prepoznavanje čustva vodi do nezadovoljene ali napačno zadovoljene potrebe. Če imamo potrebo po varnosti, nas je strah, počutimo se negotovo, živčno. Na nezadovoljeno potrebo po ljubezni in pripadnosti nas opozarja čustvo osamljenosti, nepomembnosti, zavrženosti, sramu, tudi žalosti. Ko je prisotna potreba po spoštovanju, nas na to opozorijo čustva jeze, nevidnosti, nepomembnosti… Radovednost se po navadi pojavi ob kognitivni potrebi, ob nezadovoljenih estetskih potrebah se počutimo prazne, ujete v enoličnost, brez notranje iskre, brez navdiha. Pri potrebi samoaktualizacije pa se pojavlja ujetost v rutino, praznina, malodušje in depresivno razpoloženje.

V vsakem primeru nas na nezadovoljene potrebe opozarjajo negativna čustva, zato je pomembno, da se vprašamo, zakaj se je neko negativno čustvo pojavilo. Če odkrijemo njegov pravi vzrok, je manjša verjetnost, da bomo zaradi žalosti ob izgubi ljubljene osebe posegli po sladoledu. Ker v resnici nikoli ne čutimo pomanjkanja sladoleda ☺.

Motivacijski krog – način zadovoljevanja potreb

Ko se pojavi signal, ki nakazuje na neko potrebo, se pojavi tudi predstava o cilju, ki bi to potrebo zadovoljil. Če se ta cilj sklada tudi z našimi vrednotami, potem se za ta cilj odločimo in aktivno delamo na tem, da bi ga dosegli. Ko je dosežen, je ravnovesje za nekaj časa zopet vzpostavljeno. Recimo, da smo se sprli s partnerjem. Počutimo se, da nas ne spoštuje in, da nas ne ljubi ali pa vsaj ne sprejema. Žalostni smo, užaljeni in osamljeni. Predstave o cilju so lahko različne. Lahko poskušamo potrebo po pripadnosti zadovoljiti drugje – recimo se potožimo prijateljici ali pa si najdemo ljubimca. Ta druga predstava je lahko v nasprotju z našo vrednoto poštenosti, zato raje pokličemo prijateljico, ali pa se s partnerjem pogovorimo, mu povemo, kako se počutimo in se poskušamo zopet povezati z njim. Ali nam bo to uspelo, pa je odvisno tudi od partnerjevih čustev, preteklih zamer, naših in njegovih komunikacijskih spretnosti in še česa, o čemer pa v drugih člankih.